Perwoll Perwoll Perwoll

#Relearn

Razumevanje počasne mode

Revolucija počasne mode

Ste vedeli, da je modna industrija ena največjih onesnaževalk sveta1? Po podatkih Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCC) je industrija odgovorna za 10 % svetovnih emisij2 ogljika, ki naj bi se do leta 2030 povečale za več kot 60 %3.

Kot odziv se je začelo gibanje počasne mode. Začelo se je kot šepet, z leti pa je pridobilo zagon in glas. Ko se povečuje povpraševanje po organsko pridobljenih materialih in dobro izdelanih oblačilih, ki jih lokalno proizvajajo ustrezno plačani zaposleni, se oziramo nazaj v zgodovino trajnostne mode in praznujemo mejnike, ki so jo omogočili:

Časovnica razvoja počasne mode

A timeline highlighting the history of sustainable fashion

1980–90: Vzpon hitre mode

Modna industrija, ki jo je spodbudilo povpraševanje potrošnikov po poceni modi za enkratno uporabo, doživi maloprodajno revolucijo, ki spremeni svet. Industrija proizvede bolj ali manj neustavljiv plaz novih oblačil znanih trgovin4. Poveličevane so nizke cene – cenejše je, boljše je.

 

1991: Prelomnica

Odmeven škandal zaradi poročanja o nizkih plačah in nevarnih razmerah v tovarnah v Indoneziji leta 1991 prizadene Nike. Ker to sproži jezo javnosti, številna podjetja začnejo vlagati v etične proizvodne prakse, da bi zaščitila svoj ugled5.

 

1995: Pridobivanje zagona

V odgovor na resnična etnična vprašanja v zvezi z dobavnimi verigami je leta 1995 ustanovljena Svetovna organizacija za pravično trgovino, ki spodbuja proizvajalce, trgovce na drobno in potrošnike, naj sodelujejo v smeri bolj trajnostnega, poštenega svetovnega gospodarstva. Podjetja v ospredju hitre mode postanejo tarča kritik zaradi nizkih plač in slabih delovnih razmer ter se začnejo zavedati, da je prihodnost v trajnosti4.

 

2007: Gibanje je poimenovano

Pojem »počasna moda« leta 2007 ustvari Kate Fletcher iz Centra za trajnostno modo. Kot v gibanju »počasne hrane« je Fletcherjeva videla potrebo tudi po upočasnitvi hitre mode. V svojem članku, objavljenem istega leta v časopisu Ecologist, je zapisala: »Počasnost ni nasprotje hitrega – ni dualizma – temveč gre za drugačen pristop, pri katerem se oblikovalci, kupci, trgovci in potrošniki bolj zavedajo vpliva izdelkov na delavce, skupnosti in ekosisteme.«

 


Istega leta je sprejeta uredba REACH o izboljšanju varovanja zdravja ljudi in okolja pred kemikalijami.

 

2009: Zakonodaja in predpisi

Dve leti pozneje, leta 2009, EU sprejme Uredbo Komisije št. 551, s katero prepove uporabo fosforja v pralnih postopkih in detergentih za pranje perila.

 

2013–danes: Zmaga za človeštvo

Tako kot feniks, ki se dviga, se leta 2013 iz pepela katastrofe Rana Plaza v Bangladešu rodi neprofitna organizacija Fashion Revolution. Poziv ljudem iz več kot 100 držav, da se zavzemajo za reforme, z uporabo domiselnega ključnika #whomademyclothes kmalu postane fenomen na družbenih omrežjih in navdihne milijone ljudi ter uspešno prispeva k revoluciji počasne in trajnostne mode6.

Two fast fashion consumers walking with shopping bags

Danes: #RethinkFashion

V zadnjih desetih letih so se vrhunski oblikovalci, kot sta Stella McCartney in Alessandro Michele, uprli pritisku, da bi vedno hitreje ponujali nove izdelke in aktivno manj prispevajo k hitri modi. Neodvisne znamke, ki dajejo odličnost na prvo mesto, so zmagovalke industrije.

 

Zahvaljujoč večji ozaveščenosti javnosti o vplivu hitre mode na okolje vodilne blagovne znamke, vključno s H&M, uvajajo programe recikliranja oblačil; Levi's vodi trajnostno kampanjo; vrhunski oblikovalci, kot je Gucci, pa se zavzemajo za bolj trajnostne prakse. In zdaj je odvisno od nas, potrošnikov, da pokažemo, da to ni le prehoden trend, ampak resnična želja po tem, da uresničimo gibanje #RethinkFashion.

 

Obnašanje potrošnikov se končno spreminja. Namesto da bi hiteli v znane trgovine, bolj cenimo to, kar že imamo, in kupujemo manj oblačil ali dajemo starim oblačilom novo življenje.

Ko že govorimo o mejnikih, bi radi videli našega? Tako poteka Perwollova trajnostna pot.